Poslovili smo se še od predzadnjega prenočišča, danes bomo spali že v Seoulu, kjer bomo ostali do odhoda domov.
Preden pa se poslovimo še od našega prevoznega sredstva in se napotimo v Seoul, smo si želeli ogledati še otok Nami. Ime otoka izvira po generalu Namiju (Nam-Yi), ki je umrl v starosti 28 let, potem ko je bil lažno obtožen izdaje med vladavino drugega kralja. Čeprav njegovega groba niso odkrili, je bil na mestu, kjer naj bi bilo pokopano njegovo telo, kup kamenja. Verjeli so, da če bi kdo od tam vzel samo en kamen, bi to v njegovo hišo prineslo nesrečo. Njegovo grobnico si sedaj lahko ogledaš na otoku. Sicer pa je otok lep sprehajalni park, s polno zelenja in majhnimi, prijetnimi kotički. Prav presenečeni smo bili, kako je bil čist. Niti enega samega papirčka na tleh.
Na otok nismo pripluli z ladjico ali čolnom. Nanj smo prišli kar z Ziplinom. Na otok je namreč možno priti tudi tako. Ko se povzpneš na 80-metrski stolp in stopiš iz dvigala lahko uživaš (če te le ni strah višine) v panoramskem razgledu na reko Han in okoliško podeželje. Po jeklenici se spustita dve osebi vzporedno. Medtem ko čakaš, da se vrata pred tabo odprejo, se malo pomiriš saj ni več poti nazaj. Naslednjih 940 metrov smo leteli nad vodo in uživali v vožnji ter čudovitem razgledu. Vožnja bi naj trajala minuto in pol, a se nam je zdelo vse skupaj veliko krajše. Zanimiva izkušnja, skratka.
Po ogledu otoka pa nazaj na celino s trajektom.
In že smo v avtu z navigacijo, ki nas vodi na letališče Incheon. Natančneje, terminal 2, kamor moramo pripeljati avto. Gospodič, ki je avto prevzel, je sicer pravil, da je nekaj manj goriva v tanku, kot bi ga moralo biti, ampak ni kompliciral preveč. Gašperjeve štampiljke na avtu ni opazil in avto smo srečno vrnili.
Dobro uro s podzemno železnico smo potrebovali, da smo prišli na postajo pred našim apartmajem. Od lastnika smo dobili natančna navodila in apartma je res le par minutk stran od postaje. Majhen apartma nam ponuja vse, kar potrebujemo, poleg tega smo zelo blizu Hongdae Street – ulici polni življenja, kafičev, gostiln in drugega. V resnici jo moramo še raziskati.
Do danes smo imeli res srečo z vremenom. Danes popoldan pa dežuje kot za stavo. S palerinami smo obiskali prej omenjeno ulico in si poiskali nekaj za kosilo. Tokrat malo bolj japonsko kot korejsko hrano. Popoldanski počitek, pranje perila in upanje na lepše vreme zvečer.
Upanje je bilo zaman, ampak nas tudi Seoulski dež ne ustavi. Pa gremo po dežju raziskat našo sosesko. V dežju je kar zanimiva, polna trgovinic, predvsem pa kavarn in restavracij. Kakšna je v suhem vremenu, pa bomo videli jutri.
