Zadnji dan v Seoulu in zadnji dan v Južni Koreji. Privoščili smo si še sprehod okrog Dongdaemun Design Plaze, bližnjih marketov in okolice, veliko smo pakirali in si še zadnjič privoščili limonin čaj v Seoulu.

Kako so naše potovanje doživeli Živa, Gašper in Tara pa si preberite spodaj.

Živa:

“V Korejo sem se po eni strani odpravila polna pričakovanj, ki sem jih imela že od osnovne šole, ko se je začela (in tudi končala) moja obsedenost s K – pop, K – dramami in K – karkoli (K v tem primeru pomeni korean). Po drugi strani, pa me je tako dolgo potovanje malce strašilo, saj sem za slabe tri tedne doma pustila 3 moje najljubše fante – Nikota, atija in Mikija.

Ker je moja mami skozi celotno potovanje redno pisala blog, verjamem da imate vsi, ki trenutno to berete, vsaj približno idejo kako je naše potovanje izgledalo, kaj smo počeli in kako smo se imeli (če nimate pojma, potem bloga niste brali dovolj podrobno!). Zato sama ne bom obnavljala potovanja še enkrat, ampak samo na hitro zaokrožila moj vtis Južne Koreje.

Kot že omenjeno, sem sama imela nekaj pričakovanj. Predvsem odlična hrana, pisana mesta polna ljudi, lepa narava in pa zanimivi ljudje.

Kot prvo, čeprav je bila dobra, me je hrana malce razočarala. Razen korejskega BBQ-ja, pri katerem si meso pečeš sam in dobiš zraven skorajda neomejeno količino brezplačnih stranskih jedi ter tteokbokki – ja (pekoče riževe “tortice”), me hrana ni neizmerno navdušila. Mislim, da sem imela previsoka pričakovanja, prav tako pa sem jo preveč primerjala z japonsko hrano, ki je na popolnoma drugačnem nivoju. Velika večina hrane je tudi zelo zelo pekoča (ponavadi tudi ko naročiš “no spicy”). Kot oseba, ki pekočino prenaša le v podpovprečni do povprečni meri, me je to na začetku motilo, vendar sem se hitro navadila in na koncu tudi začela uživati v pekoči hrani. Pazi se ati, tvoja hčerka te dohiteva!

Korejska mesta me sama po sebi, razen Busana in Seoula, niso izrazito navdušila. V Busanu so mi bile všeč ulice polne različnih ljudi in njihove plaže, dobi pa minus točke, saj se na teh lepih plažah ni bilo dovoljeno kopati. Kopaš se lahko namreč le na plažah, ki so temu namenjene in le takrat, ko so vremenske razmere idealne. Mi nismo imeli te sreče. Predvidevamo pa, da je to zaradi Korejcev, ki niso najboljši plavalci, kar so nam dokazali tudi ob obisku vodnega parka, v katerem je obvezna uporaba rešilnega jopiča za vse.

Najbolj mi je bil všeč Seoul. Lepe ulice, veliko trgovin in marketov, različni ljudje, drugačna in meni osebno zelo všečna moda, več mladih, itd. Od vsega pa sem najbolj uživala po večerih v ulici, ki je našemu apartmaju bila zelo blizu (cca. 5 min peš). Ta je bila polna trgovin, luči, mladih ljudi, street performerjev in kavarnic.

Da ne bom predolga (glede na to katerega po vrsti izmed treh bo mami objavila moj zapis, mogoče pišem to le še za nekaj najbolj vestnih bralcev), bi na hitro podala še kratek povzetek mojega doživljanja Koreje.

Bilo je zanimivo in novo, kar lahko vedno cenim. Čeprav se najverjetneje ne bi še enkrat vrnila, sem zelo vesela da sem šla in osnovnošolski Živi izpolnila njene največje želje. Sem pa prepričana, da bi iz moje strani bilo potovanje izkoriščeno vsaj za 40% bolje, če bi se pridružil tudi moj možek. Tako da, kot sem zapisala na ključavnici, ki sem jo pustila v Busanu: Niko, naslednjič skupaj!”

Gašper:

“Ahhh Korea, kje sploh naj začnem?

Že prvih par dni se mi je zdelo, da bo Koreja kar zelo zanimiva, predvsem zgodovinsko, zaradi vseh vojn, ki so jih imeli za osvoboditev.

Prav tako sem hitro ugotovil, da je Korea v resnici “geto japonska”. V velikih mestih zelo razvita in po nekod premožna, na drugi strani pa v naseljih zelo revna.

No, pa da še povem nekaj o ljudeh. Ljudje ne znajo veliko angleščine. Še posebej v vaseh in starejši ljudje. Ampak je mogoče zato še bolj zabavno poskušat dopovedat ljudem, kaj točno želiš. Drugače so Korejci presenetljivo nestrpni. Na cesta velikokrat slišiš plozanje avtomobilov, vidiš vrivanje in prehitevanje.

Prav tako stare babice “traktorska enota”, brez zadržkov izrivajo vse ljudi iz njihovih poti ter se ne sekirajo, če te sproti “mahnejo” z marelo oziroma torbico.

Pa nadaljujmo z našim potovanjem. Moram rečt, da najbolj všeč mi je bil Seul. Seul mi je bil najbolj všeč še posebej zaradi War memorial. Tam sem izvedel veliko o vojnah Koreje ter trpljenju za njihovo samostojnost. Videl sem njihovo staro orožje, kot so tanki, letala, topovi in drugo orožje.

Prav tako ena bolj zanimivih atrakcij Koreje je DMZ. Čeprav zaradi enega idiota (Travis Travale) ni več tako zanimivo, saj ne moreš več tako blizu dejanske meje.

Velikokrat v Koreji sem se skoraj posral v hlače, saj sem dovolj trmast, da želim premagati strah višine. Obiskali smo par visokih stolpov in zgradb ter seveda njihov zipline, ki je visok 80 m. Moram rečt, da zipline sploh ni bil tako strašen, ko sem se končno lahko spustil.

Opazil sem, da so korejci prav tako anti-fun. Vse mora biti čim bolj varno in ne preveč adrenalinsko. Primeri tega so:

1. Vodni park – morali smo skoz nositi rešilne jopiče (pač WTF, zakaj moram v pol metra globoki vodi imet jopič ali pa na toboganih), prav tako “extreme zone” je bil zelo ne extremen. Da ne govorim, da sem prestrašil 2 Korejca, ker sem se zagnal v tobogan z veliko hitrostjo, reševalca iz vode spodaj pa sta se skoraj posrala. Na vodnih igralih imajo vsaj 4 reševalce iz vode na 1 tobogan, da se ja slučajno ne bi noben utopil.

2. Zipline – dejansko sem sedel na sedežu, ki je bil pripet na zajlo, namesto da bi samo visel iz ziplina.

3. Ceste – na cesti imajo milijon kamer za merjenje hitrosti ter omejitve, ki so zelo nizke. Da ne govorim, da se omejitve menjajo na vsakih 100 m.

Na splošno pa zelo zanimiva država. Mi je bila všeč, mogoče malo manj tudi zaradi mojih zdravstvenih težav, ki sem jih imel.

Tara

“Moje potovanje po Koreji  (5.–21. julij)

Pot smo začeli v Škalcah in se z avtom odpravili v Budimpešto. Tam smo pustili avto in se vkrcali na letalo. Bala sem se hrane, a je bila dejansko dobra! Zame je bila to tudi prva izkušnja z dolgim čezoceanskim letom, daljšim od par ur. Uspelo mi je celo malo zaspati. Letalo je imelo res super filme,  ene čisto nove, ki jih še nisem gledala zato se že veselim poti nazaj, da si pogledam še preostale.

Prvi dan v Koreji je bilo vse zanimivo. Tukaj je svet malce drugačen. Ena prvih stvari, ki sem jih opazila, je bila ta, da imajo v kopalnicah zraven WC-ja tudi tuš. Ko se tuširaš, je mokra cela kopalnica – ampak tako je bilo povsod, kjer smo spali.

Prvi večer smo preživeli zunaj v poznih večernih urah – sprehajali smo se po ulicah in šli na pozno kosilo. Prvič, ko sem jedla korejsko hrano, nisem vedela, kaj si vzeti, zato sem si izbrala riževe njoke, ki so me najbolj pritegnili. Vsi so mi sicer rekli, da so zelo pekoči, ampak sem si jih vseeno naročila. Ko sem jih dobila… ja, bilo je grozno – res so bile pekoči! Na srečo je bil Gašper prijazen in mi jih je zamenjal. Tako sem jedla ramen, ki je bil eden najboljših – res, res okusen, čeprav še vedno precej pekoč. Zdaj vem, zakaj so Korejci tako suhi, ker pojedo pet žlic hrane, popijejo pet kozarcev vode (zaradi pekoče hrane) in so siti!  Zdaj vem njihov recept za vitko postavo.

Pot smo nadaljevali proti jugu Koreje. Ogledali smo si njihov folk village, ki je bil zelo zanimiv – lahko si videl, kako so včasih živeli. Tam sem prvič jedla spiralni krompirček na palčki, ki ga obožujem – bil je posut s sirom in res okusen.

Prvič smo se tudi bolj sprehodili po mestu, kjer so imeli v izložbah prave kužke in muce. Skoraj mi je uspelo prepričati Gašperja, da mi kupi enega in ga nesem domov kot pliškota. Potem smo šli še v tiste stavbe s stroji za vlečenje igrač. Živa je že v prvo zadela dva velika zajčka – meni in Gašperju pa seveda ni uspelo, ker pri tem pač nimava sreče. Nato smo šli na našo prvo ogromno tržnico. Večjo kot kateri koli nakupovalni center. Noro! Res veliko vsega obleke, hrana, čevlji, spominki… Meni so bile tržnice eden izmed highlightov celotnega potovanja. Ogromno zanimive hrane, ki jo lahko probaš in priložnost, da spoznaš njihovo kulturo.

Apartma, v katerem smo bivali je bil zelo lep, a klima je tako glasno ropotala, da prvo noč z Gašperjem nisva spala nič. Šele tretji dan sva ugotovila v čem je težava in popravila zlomljen del. Za tisto eno noč še v tistem apartmaju je bilo super in končno sva lahko spala.

Ogledali smo si tudi ogromno farmo lokvanjev – res lepo! Kavo smo pili v veliki stekleni kupoli, obdani z drevesi in rožami, s pogledom na lokvanje. Meni je bil tak magičen prostor. 

Moram priznati, da sem med našim potovanjem probala skoraj vse sladolede v trgovinah in na ulici. A na koncu sem jih nehala kupovati, ker preprosto niso dobri.

En dan smo namenili vožnji z žičnico (cable car) čez mesto, ki je imela steklen pod! To mi je bilo res nekaj posebnega, saj sem sicer že bila na veliko gondolah zaradi smučanja, na takšni še nikoli. Potem smo imeli kratek sprehod in smo po uri hoje prispeli do čudovite razgledne točke. Ponosna sem na Gašperja, da je šel z nami saj se boji višine, a je vseeno premagal svoj strah in šel z nami na gondolo.

Enkrat po naši pot smo šli v preprosto gostilnico in tam smo vsi jedli najboljšo hrano! Jaz sem naročila navaden ramen, ki je bil vrhunski, Živa riževe njoke, Gašper sirov ramen, Romana pa zrezek s sirom in neko omako – res najboljše kosilo v Koreji!

Zelo so mi bile všeč tudi plantaže zelenega čaja. Prvič sem videla, kako ga gojijo. Tisti večer smo naročili tri različne vrste piščanca, tisti s sirom je bil top!

Ko smo prišli v Busan, sem takoj občutila, da gre za drugačno mesto, več dogajanja, več življenja, več vsega. Spali smo čisto blizu plaže, ampak kopanje je bilo prepovedano zaradi tokov. Če bi šli v vodo, bi dobili kazen.

En izmed najboljših ogledov je bil sky car. Vozili smo se v gondoli z razgledom, videli stekleni most nad morjem… Z Živo so naju celo okregali, ker sva se hoteli slikati v zraku (skočiti na sliki), a so domačini hitro poskrbeli za red.

V Busanu sem prvič poskusila corn dog s sirom. Bil je tako dober, da sem si ga privoščila še enkrat. Za kosilo smo spet jedli na tržnici, kjer sem naročila zrezek s sirom in omako, ki ga je pred tem jedla Romana. Tako mi je bil dober, da sem ga naročila še enkrat. Gašper pa je naročil morski ramen… Hvala bogu, da si ga nisem jaz, bil je kot da bi pila morje, jaz pa morske hrane ne jem.

Na poti proti Seulu smo se ustavili pri »stopnicah smrti«, ki se zibajo v vetru. Pogled z njih je bil neverjeten. Tam sem jedla najbolj pekoč ramen, pojedla sem tri žlice in spila pet kozarcev vode. Hvala bogu, da smo zraven dobili še neko juhico, podobno naši goveji – me je kar pobožala po duši in spomnila na dom. Tam smo našli tudi mali nasad pisanih rož, meni je bilo res lepo. Seveda sva z Gašperjem naredila lepe slikice.

En dan smo si vzeli za vodni park, vedno gremo testirat, kjerkoli smo, da ocenimo kje je najboljši vodni park. Ta je bil zabaven, ampak moram priznati, Korejci so kar strahopetni, saj sem bila že v bolj adrenalinskih parkih. Za ta park pa imajo napisano, kot da je najbolj adrenalinski park.

Spali smo v zelo lepem hotelu z razgledom na jezero. Naslednji dan pa nas je čakala nova avantura, zipline čez jezero na otok Nami. Meni je to top stvar – adrenalin, razgled… čeprav bi lahko bil hitrejši.

Otok Nami mi je bil res čaroben, poln miru in lepe narave. Gašperju sem celo predlagala, da bi se lahko tukaj poročila, a mi je rekel, da se bova raje v Sloveniji.

Končno smo prispeli v Seoul. Živa in Romana sta skozi celotno potovanje razlagali, da ko bomo tukaj, bomo že skoraj na poti domov – in res je Seoul minil en dva tri. Spimo čisto blizu ene najlepših ulic, polne trgovin in restavracij. Z Gašperjem nama je tukaj najlepše, vsak dan se sprehajava gor in dol. In jasno – brez novega pliškota ne gre! Gašper mi je kupil ogromnega Snorlaxa – upava, da ga spraviva v kovček!

Obiskali smo še tržnice, DMZ mejo med severno in južno Korejo, to je bila zelo posebna izkušnja. Ogledali smo si več palač, vojaški muzej, kjer je bil Gašper čisto navdušen – vse je hotel prebrati. Meni to sicer ni bilo tako zanimivo, zato sva s Živo šli raje na pijačo in klepet.

Gašper je v Koreji našel tudi Nike store, kjer si lahko narediš svojo majico ali hoodie – oba sva si naredila svoj dizajn, da naju bo spominjal na to potovanje. In valda – šla sva še na palačinke! Nutella, sadje, palačinka… njami!

Zadnje dni smo preživeli med ogledi, po trgovinah, na tržnicah. Hotela sem kupiti nekaj posebnega za vsakega doma – mislim, da mi je uspelo. Ker pa sva s sabo imela le en kovček, sem si tukaj kupila novega, na srečo sta Romana in Gašper res dobra pogajalca, saj sem dobila res kvaliteten kovček za le 35€.

Zadnji dan nas je čakalo še pakiranje – pravi projekt, a nam je nekako uspelo. Malo križem kražem, pa gre!

Domov se vračam polna norih vtisov in doživetij – in že komaj čakam na naslednje potovanje!”