Današnja noč je bila kratka. Še posebej zato, ker smo ob 7.30 že morali biti na postaji, kjer nas je pobral avtobus za voden ogled DMZ cone.
Demilitarizirana cona (DMZ) je 250 km dolg in približno 4 km širok pas, ki ločuje Severno in Južno Korejo. DMZ ni le vojaško območje – je simbol globoko zakoreninjene razdelitve naroda, družin in zgodovine. Kljub imenu (“demilitarizirana”), je to eno najbolj militariziranih območij na svetu. Zato so se spraševali zakaj takšno ime. Povsod so postavljene ograje, mine, stražni stolpi, veliko pa je tudi vojakov. Sploh ne znamo točno opisati, kako smo se počutili. Sigurno čutiš spoštovanje do zgodovine, tesnobo zaradi zgodb ljudi, ki so tukaj ostali brez družin, začudenje in strahospoštovanje nad bližino sovražnika in hkrati upanje, ki ga je izžarevala vodička, ki je nekajkrat omenila kako bo, ko se bosta Koreji pobotali.
Najprej smo si ogledali Imjingak (park miru), ki je bil zgrajen z upanjem, da bo nekega dne združitev obeh Korej mogoča. Tukaj se Korejci, ločeni od svojih družin na severu, vsako novo leto (korejski zahvalni dan) priklanjajo svojim domačim krajem. Pogledali smo si Most svobode, ki so ga južnokorejci prečkali, ko so se po podpisu sporazuma o premirju vrnili v domovino iz Severne Koreje. Vodička nam je predstavila tudi zgodbo kipcev deklet, ki sedijo na stolih in ob katerih je prazen stol. Gre za kipce, ki jih lahko vidimo tudi drugod po Koreji. Prazen stolček je namenjen temu, da se usedeš ob dekle in jim tako izkažeš podporo in razumevanje. Dekle pa je podoba mladih Korejk, ki so jih nekoč imeli za spolne sužnje. Do železniške proge, ki je ena bolj znanih tukaj, greš ob zidu miru. Ta zid je v resnici žičnata ograja (bodeča žica), na katero so privezani trakovi s sporočil in željami obiskovalcev tega območja – običajno Korejcev, ki imajo na drugi strani ljubljeno osebo. Železniško progo, ki je bila oz. bi še lahko bila edina povezava v svet Južnokorejcev preko zemlje je mogoče obiskati brez varnostnih kontrolnih točk, čeprav že prečkaš eno od skupaj petih mejnih linij. Proga Gyeongui je bila uničena med korejsko vojno, en del pa so jo razstavili in spremenili v turistično točko. Na koncu nje lahko vidiš le še podporne stebre, ki so ostali od razstreljevanja. Vodička nam je zelo jasno povedala, da je slikanje levo in desno čez visoko ograjo strogo prepovedano, saj lahko mimogrede ujamemo kakšnega severnokorejskega vojaka. Še posebej nas je opozorila, da če smo že ujeli kakšno fotografijo, tega naj nikakor ne objavljamo po spletnih medijih.
Sledil je prestop zastražene meje (uradni prestop prve mejne linije). Mlad korejski vojak (tukaj gredo na obvezno služenje vojaškega roka takoj po šolanju za 18 mesecev) nam je vsem pregledal potne liste. Preden smo se ustavili pri observatoriju, smo se zapeljali še čez drugo mejno črto, ki jo označujejo z modro barvo, kjer je to mogoče in do zadnje meje, ki jo kot turist lahko vidimo, če nimamo posebnega dovoljenja za vstop v Severno Korejo. Seveda je na tem delu prehod naprej onemogočen. Če bi si, teoretično, mi lahko uredili vstop na drugo stan, pa je to nemogoče za Južnokorejce in Američane. Ti imajo vstop v Severno Korejo trajno in za vse prepovedan. Nadaljnji izlet se ni smel fotografirati. Smo pa si ogledali pokrajino Severne Koreje. Zaradi dežja in megle, smo malo slabše videli. Vodička nam je pokazala tudi mesta kjer visita obe korejski zastavi, pod njima pa obe mesti držav, ki služita za turistično prikazovanje življenja na obeh straneh meje. Severnokorejska je nenaseljena, v južnokorejski pa živi okrog 150 ljudi. Ti imajo od države ugodnosti in ne rabijo plačevati nobenih taks, prav tako ne rabijo na obvezno služenje vojaškega roka. Pred odhodom domov smo si ogledali še 3. tunel od skupno štirih. Tunel so odkrili leta 1978, potem ko je dezerter iz Severne Koreje razkril njegov obstoj. Tunel bi lahko omogočil invazijo 30.000 severnokorejskih vojakov na uro. Danes je del tunela odprt za javnost, a obisk zahteva pohod po dokaj strmi klančini in utesnjen, za nas nizek tunel do konca. Na vhodu sva se z Živo spraševal, zakaj potrebujemo čelade, če je dokaj lep prehod. No, na koncu klančine sva slišali zakaj. Vsakih nekaj sekund je zapelo… bum, bum…bum…bum, ko smo z glavami zadeli ob skalo na stropu. Zadnji del je res ozek, nizek in gruča ljudi, ki gre v ta ozek predel je bila za naju z Živo preveč, zato sva se malo pred koncem obrnili in vrnili nazaj. Tara in Gašper pa sta odšla do konca, kjer lahko skozi luknjo v steni vidiš še tri pregrade, ki so jih dodatno naredili Severnokorejci. Še ogled okolice, obvezno fotografiranje zunaj ob eksponatih ter odhod v mesto.
Popoldan smo preživeli mirneje, s sprehodom po Seoulskih ulicah in ogledu naše četrti ob lepem vremenu.
Ne vem koliko spremljate vremensko napoved v Koreji. V tem času, ko smo že v Seoulu so zaradi dežja posamezni predeli juga poplavljeni, umrlo je že nekaj ljudi. Poplavljene so tudi ceste in ulice, po katerih smo se še nekaj dni nazaj vozili in sprehajali. Kar nekaj letališč po državi je zaprtih in če bi, kot smo prvotno načrtovali, odšli še na otok Jeju, se z njega ne bi mogli vrniti pravi čas, saj je edino letališče že nekaj dni zaprto. Za Seoul in ta predel se ne napoveduje takšnega deževja, zato smo na varnem. Res je, da ponoči največkrat dežuje, čez dan pa preneha in ostaja pri kakšnem nalivu.
