Zjutraj smo spakirali nahrbtnike in se počasi odpravili proti agenciji, od koder smo imeli dogovorjen prevoz do avtobusne postaje, od tam pa preko meje in do KL. Po poti smo si privoščili zajtrk – neke vrste palačink z jajčko in raznimi prelivi in za 6. porcij (otroka sta bila zeloooo lačna) plačali 2 eura.
Do postaje nas je peljal mini kombi, star kot svet, s tako nizkim stropom, da je Tadeju zravnalo frizuro…
Avtobus je k sreči imel zelo velike in udobne sedeže, tako da je bila vožnja neprimerno udobnejša od včerajšnje z mini kombijem. Dodatno pa je imel avtobus nameščeno WIFI dostopno točko.
Kmalu smo prispeli na mejo in tukaj človek občuti, da imata obe državi drugačen način vladanja kot naša Slovenija oz. EU. Ljudje morajo iz avtobusov z vso prtljago in se postaviti v eno izmed dolgih vrst, kjer živčno čakajo. Sam postopek kar dolgo traja, na koncu dobiš žig v potni list, resen pogled carinika in že je na vrsti druga vrsta pred okencem sosednje države. Fotografiranje je strogo prepovedano, kar je občutila Romana, ko jo je eden izmed uradnikov na to “prijazno” opomnil.
Vsi postopki so trajali okoli uro in srečno smo se vrnili nazaj v Malezijo. Avtorju tega zapisa (Tadej) je Malezija všeč veliko bolj kot Tajska. Res je, da ima Tajska prelepo naravo, ampak ogromne količine smeti, propadajočih zgradb in ostale infrastrukture, ogromnega števila potepuških živali, nekaterih na smrt bolnih, smradu,… ne odtehta nobena lepa plaža, čudovito morje, prvinska džungla ali zelo nizke cene.
V Maleziji se slika takoj spremeni. Ljudje se trudijo naravo ohranjati čisto. Zgradbe so vzdrževane, kupov smeti in odplak ni več na spregled… So pa za približno tretjino višje tudi cene.
Okoli 19. ure (dodali smo eno uro, saj uporablja Malezija drug časovni pas kot Tajska) smo prispeli v Kuala Lumpur in si poiskali prenočišče, zvečer pa privoščili obilno večerjo in ponovno okusili večerni utrip velikega mesta.
