Ker smo vsi pod vplivom časovne razlike 6. ur, smo včeraj težko zaspali, danes pa se seveda težko zbudili. Hotel je bil mini, vendar za tako ceno ponujal vse, kar človek potrebuje za eno prenočitev, skupaj z zajtrkom in prijaznostjo hotelskih delavcev. Presenetila nas je maksimalna izkoriščenost prostorov ob kateri smo se tudi nasmejali – wc školjke so naprimer kar skupaj s tušem v istem prostoru. Praktično bi človek laho sr…. in se zraven tuširal.
Dopoldan smo se še malo podali po mestu naokoli, bili v zanimivem budističnem templju in poiskali avtobusne karte za pot proti Cameron Highlands, kjer so velike plantaže čaja in ostale zanimivosti.
Cena karte za 4 urno pot do tja znaša 35 Ringitov, kar se nam za velik in klimatiziran avtobus zdi dokaj ugodno. Naj omenim, da so sedeži večji in udobnejši kot pri nas, na avtobusu normalne velikosti jih je 30, pri nas, za primerjavo, 50.
Ceste so v Maleziji sicer odlične in tudi široke, druga pesem pa je vožnja domačinov, seveda tudi našega šoferja, ki jo je Romana poimenovala kar adrenalinska. Neprestano hupanje pred ovinki, prehitevanja v škarje, izsiljevanje večjih vozil, …. Bolje je kar malo zadremat, da ni nivo adrenalina neprestano na maximumu.
Ko smo prispeli do cilja, smo si rezervirali oglede za jutri – nasadi čaja, farma jagod, farma metuljev… in popoldanski avtobusni prevoz do kraja Penang, kamor bomo prispeli jutri zvečer.
Zvečer, ko smo večerjali v tipični Malezijski restavraciji, pa smo ugotovili, da si tu ni pametno naročat ledenega čaja. Tukaj vzamejo zadevo dobesedno – zeleni čaj z ledom, mlekom in slamico.
