Končno smo stopili na japonska tla. Po dolgi, naporni a zanimivi vožnji, smo le pristali na letališču Narita.
Iz Zagreba do Dohe se nam je let zdel resnično dolg. Čeprav smo leteli nekaj manj kot 5 ur, smo mislili, da smo na letalu že celo večnost. Letala družbe Quatar so zelo udobna, osebje je poskrbelo, da smo se na letalu dobro počutili in da so naši želodčki bili vedno polni. Kot vedno, tudi tokrat Živa ni najbolj uživala v hrani, nekako ji letalska hrana že od nekdaj ne leži, no letos pa se ji je pri tem pridružil še Nik. Sta si pa potešila lakoto na letališču v Dohi.
Pristali smo brez težav, nato pa so nam v kabino spustili meglico. Kaj ti ostane drugega, kot da asociiraš na pesmico »magla svuda, magla oko nas….«.
Ko smo stopili iz kabine, pa smo spoznali pomembnost meglice. Navajali so nas na vremenske razmere v Dohi. Na poti do busa, ki nas je popeljal na kar dolgo pot do terminala, smo občutili pravo vročino z zadostno količino vlage. Šipe in avtobus so bili rosni kot bi deževalo. Če ne bi iz zunanjih cca. +40 °C hitro stopili na klimatiziranih max. 20 °C, bi bili mokri (od vlage v zraku) tudi mi.
4 urni postanek je minil hitro. Ugotovili smo, da pri povratku nazaj za obisk Dohe ne potrebujemo vize. Malo smo pregledali letališče, se najedli in čez cel kup kontrol prispeli do našega terminala za odhod. Z rahlo zamudi smo se ponovno vkrcali na avtobus, ki nas je peljal do letala. In že smo poleteli proti Japonski.
Od utrujenosti smo hitro zaspali za nekaj uric, pogledali kakšen film in odigrali kakšno igro, nato pa že opazovali oblake in japonsko pokrajino. Nekaj vmesnih turbulenc smo dobro premagali in srečno pristali na letališču Narita.
Kar nekaj stvari smo morali urediti, ampak po vrsti. Najprej prtljaga… vse je prišlo z nami. 😊 Nato WC, OMG preveč gumbov povsod, jaz pa želim le spustiti vodo. Carina, prstni odtisi, brezplačno slikanje (ne vem zakaj slike nismo dobili), iskanje pisarne, kjer dvignemo mobilno dostopno točko, pa še druge kjer smo dobili JR Passe in natančna navodila kaj lahko in česa ne smemo. Gospa nam je rezervirala tudi sedeže in ko smo si razdelili dokumente, smo opazili, da imamo čez par minut že vlak za Tokio. Vlaki na Japonskem ne zamujajo!!! Mi pa moramo poiskati še peron, mesto za pravi vagon, nato pa še sedeže. Ampak nič hujšega, mi zmoremo tudi to.
Že smo na poti do Tokio Stationa, kjer prestopimo na naslednji vlak do Akabane, kjer danes spimo. Kje drugje kot v capsule hotelu.
