Pred nami je glavno mesto Japonske in najbolj naseljeno mesto na svetu – Tokio. Tukaj živi 37,7 milijona ljudi. Ravno zaradi njegove velikosti, smo si ga razdelili na več območij, ki jih želimo pogledati.
Danes je bila na vrsti Shibuya in Shinjuku. Še prej pa glavna avtobusna postaja Tokio station, kjer moramo kupiti karte še za mestni promet. Ko smo stopili z vlaka na postaji, smo potrebovali kar nekaj sekund, da smo dojeli kaj se dogaja. Pravo mravljišče. Povsod vlaki, ljudje, barvne table in oznake, ki te vodijo na pravo postajo, trgovine s hrano, darili…. Sploh ne veš, kam se obrniti in kako naprej. Pravo doživetje že same vibracije na postaji. No, hitro smo se zbrali in poiskali Coin Lockerje – omarice za našo prtljago, ki jo nosimo s sabo. Te omarice uporabljamo že skozi celotno potovanje in so zlata vredne, saj si ne predstavljamo, kako bi potovali, če bi nahrbtnike morali nositi s sabo.
Kupili smo še karte za javni prevoz, ki jih potrebujemo, da bomo prišli danes »domov« in že smo v centru dogajanja, postaja Shibuya. Shibuya je eno od 23 mestnih predelov Tokia in pravijo da je eno najbolj barvitih in zasedenih okrožij v Tokiu, polno trgovin, restavracij in nočnih klubov, ki služijo rojem obiskovalcev, ki vsak dan prihajajo v okrožje. Vsekakor lahko potrdimo, da je polno vsega tega. Najvidnejša znamenitost Shibuye je prometno križišče, ki je zelo okrašeno z neonskimi oglasi in velikanskimi video zasloni, ko luči na semaforju za pešce postanejo zelene, pa je v križišči toliko ljudi, da se komaj premikaš, zaradi česar je to križišče tudi priljubljena fotografska točka.
Večina večjih križišč tukaj je urejenih tako, da se hkrati prižgejo vse luči, pešci pa lahko hodijo v vse smeri, tudi diagonalno čez križišče. Tukaj danes si moral paziti, da si bil v pravi koloni ljudi, drugače so te kar ponesli v drugo smer.
V bližini tega križišča smo si ogledali še kip najbolj znanega japonskega psa – Hachiko. O psu nam je povedala
naša mladina. Menda je po njem posnet film – si ga moram ogledati. Gre pa za psa, ki se je še leta po smrti lastnika vračal na to postajo in ga točno ob 16.00 čakal, da bi prišel domov.
Sprehajali smo se med ulicami do svetišča Meji, občudovali stavbe, neonske napise, reklame, izložbe, stopili v kakšno trgovino in se čudili modi, ki smo jo lahko videli na ulicah. Vidiš lahko vse od tistih, za 37°C, bistveno preveč oblečenih (štrikane nogavice…) do tistih, ki bi kakšno krpico še potrebovali, pa take iz 70. let, pa tiste iz prihodnosti. Vse kar si lahko predstavljaš. Pisana druščina.
Po vseh teh vibracijah smo vsi potrebovali sprehod po parku, z gozdovi in tišino. Takšna je pot do velikega, prostornega svetišča, ki leži sredi te neonske džungle. Meiji Jingu je eno najbolj priljubljenih svetišč na Japonskem. To je tudi točka, kjer se pogosto odvijajo tradicionalne šintoistične poroke. Žal danes nismo bili priča nobeni.
Pošteno utrujeni, smo se odpravili nazaj po prtljago, nato pa v naš začasni dom, ki ga imamo v Tokiu. Kljub temu, da je naš dom in trenutna lokacija v istem mestu in da imajo japonci zelo hitre vlake, redne linije ter povezave vsakih nekaj minut, smo do stanovanja potrebovali dobro uro vožnje.
