Zjutraj ob 6.30, ko smo vstali, je bila zunaj še trda tema. Z javnim prevozom smo se odpravili v center Georgetowna, kjer smo imeli na glavni postaji Komtar, v eni izmed agencij, dogovorjen prevoz do Krabija ob 8.30 uri. Tudi na avtobusih je v Maleziji sadje Durian prepovedano, pač zaradi smradu…
Najprej smo ugotovili, da so v Maleziji lahko avtobusne linije rahlo fleksibilne, saj je tokrat (kljub temu, da smo se prej že trikrat peljali z isto številko busa) v centru mesta šofer ustavil na popolnoma drugi postaji in smo do Komtarja morali s Hop on hop down busom, ki je bil, na srečo, na pravem kraju ob pravem času. No, na agenciji itak niso imeli več kot dve prosti mesti, kljub dogovoru, zato smo povprašali še v drugi, v lasti kitajcev, ki so nam brez problema uredili prevoz na mini vanu (20 eur na osebo), ki je prišel po nas že v 15 minutah!! Kombi se je še pred prečkanjem mostu na celino napolnil s potniki.
Čakala nas je okoli 500 km dolga pot in prečkanje Malezijsko – Tajske meje.
Nekaj deset kilometrov pred mejo pa policijska kontrola in pregled mini kombija ter potnih listov vseh potnikov. Nakar policaj razloži, da podjetje nima dovoljenja za prevoz oseb in nam pobere potne liste, dokler šofer ne bo plačal kazni na policijski postaji… in začela se je prava odisejada…
Za policijskim vozilom smo se, brez potnih listov #!**:;&_, odpeljali do policijske postaje. No, sredi poti, ko smo stali pred rdečo lučjo, je eden izmed potnikov rekel šoferju nekaj glede potnega lista, odprl vrata in pobegnil iz kombija!!?
Na postaji je šofer plačeval kazen, k nam pa prišel policaj in rekel, da dobimo potne liste nazaj in naj ne dajemo šoferju denarja, če bo rekel, da nima denarja za kazen, ter da je dotični šofer prava nadloga. No super, in res, šofer je z besedami: “no money, no money”, prišel do kombija in raztovoril vso prtljago, vključno z našimi nahrbtniki, s policajem pa smo odšli v postajo, kjer smo dobili nazaj potne liste in na udobnih foteljih, s kruljenjem v želodcih, čakali, da šofer plača kazen.
Po pregovarjanju ostalih potnikov smo vseeno skupaj plačali kazen(35 eur) in se odpeljali proti meji. Med potjo smo pobrali “begunca” in ga, verjeli ali ne, “prešvercali” čez mejo, saj je bil brez potnega lista. Človek se vpraša, kje bi danes spali, če bi tega človeka odkrili…
No, urejanje papirjev na meji je trajalo okoli pol ure. Zanimivo je, da če na Tajsko prideš direktno z letalom, lahko tu kot turist ostaneš en mesec, drugače si, kot mi, omejen na 15 dni.
Po prehodu meje smo presedli na majhen moder pickup tovornjak, ki nas je zapeljal do odročnega postajališča, kjer nas je čakal naslednji mini kombi, ki je bil že skoraj poln. Skupaj s prtljago so nas spakirali in čakal nas je še zadnji del poti (300km).
Po poti smo doživeli še kratek a silovit tropski naliv, ki je ohladil zrak in vročo cesto.
Samo potovanje se je zavleklo na 11 ur in pdločili smo se, da naslednji skok naredimo z vlakom – spalnikom.
Po prihodu v Krabi smo poiskali rezerviran hotel in si, po skoraj celodnevnem postu, privoščili obilno večerjo. Jutri pa proti eni izmed najlepših plaž na svetu – Railay beach, na katero se bomo iz Krabija odpravili s čolnom. Vsi mi upamo, da na vodi ne bo policije!
