Danes ni bilo časa za poležavanje. Budilka je zazvonila že ob 6.30. Da smo pravočasno prišli do našega današnjega cilja – nacionalnega zavetišča za slone blizu kraja Lanchang, smo morali ob 8.00 na avtobus, do njega pa se prej peljati še z vlakom. Uro in pol dolga vožnja je hitro minila, mi pa smo si morali poiskati še prevoz do zavetišča, ki je od mesta oddaljeno 14 km.
Srečali smo prijazne domačine, ki so bili takrat ravno z avtomobilom na avtobusni postaji in so nas zapeljali do zavetišča, v avtu nas je sedelo kar, khmmm devet. Pot je minila kot blisk, saj smo mi spoznavali njih, oni pa seveda nas. Ob slovesu smo si stisnili roke (seveda ne moški ženskam, saj je to v islamu prepovedano) in izmenjali Facebook naslove.
Po prihodu v zavetišče, katerega glavni namen je skrb za bolane in poškodovane slone ter izgubljene ali zapuščene slonje mladiče, smo dobili svojega osebnega vodiča in skupina šestih se nas je odpravila na raziskovanje teh veličastnih živali. Lahko smo jih hranili, božali, za njimi čistili iztrebke, na koncu pa smo se z njimi lahko tudi kopali. Seveda smo o slonih izvedeli ogromno novih stvari, ki jih nismo vedeli.
Dan je prehitro minil in bratranec našega vodiča nas je zapeljal nazaj na avtobusno postajo, od koder smo se vrnili v Kuala Lumpur.
