Še en dan, ki smo ga preživeli v San Diegu. Zaradi različnih nasvetov domačinov, smo spremenili plan potovanja in se namesto v Mehiko odpravili v notranjost Kalifornije do Palm Desert.
Polni pričakovanja smo se odpravili na pomol, kjer nas je pobrala ladja s katero smo odšli na lov za največjo živaljo na svetu – sinjim kitom. Kar hitro smo v daljavi zagledali nekaj podobnega valovom… Ogromna skupina delfinov. Zapeljali smo se med njih in opazovali njihovo igrivost ter različne tehnike skokov iz vode. Med iskanjem sinjega kita smo opazili še ribo »moa moa« – ali nekaj podobnega in še vrsto manjšega kita. Žal, danes nismo imeli sreče, da bi na lastne oči videli veličino sinjega kita. Nekateri (predvsem Romana) smo bili vidno razočarani. Ampak, tako pač je…
Kosilo in že smo bili na poti do Cabrillo nacionalnega parka. Ponudil se nam je prekrasen razgled na mesto San Diego. Nekaj pa smo se naučili tudi o svetilnikih in življenju v njem. Ker smo se že ukvarjali z zgodovino San Diega, je bilo smiselno, da obiščemo še staro mesto San Diego, kjer so še danes ohranjene nekatere prve hiše tega mesta. Američani res znajo predstaviti svojo zgodovino mlajšim generacijam in naključnim popotnikom, kot smo mi. Uživali smo v sprehodu čez mesto. Seveda nismo mogli mimo Saloona, trgovine s cigarami, šole…. Brez težav smo se vživeli v čas okrog leta 1853.
Potem pa na pot do Palm Deserta. Odločili smo se, da si spotoma ogledamo še okolico ter se raje kot po avtocesti, odpravili po lokalni cesti. Prelepa cesta, s prelepim razgledom. Težko opišemo videno. Zavita cesta v hrib, kot bi se peljali na Vršič, nato pa razgled in spust po zaviti cesti do mesta. Ker nas je že dohitela tema, je bil razgled na mesto še lepši, žal pa nismo tako lepo več videli okolice.
Danes se je nasmeh prikazal tudi na ustih dela Vančekove familije, saj smo končno dobili salame, da so polni tudi njihovi želodčki.:)
Nato pa “šok”. Iz prijetno ohlajenih 21°C ob Tihem oceanu, na večernih 35°C v Palm Desertu. Vroče nam bo… 🙂
