Dopoldan in del popoldneva smo preživeli, po lastni želji, v zaporu. Iz Piera 33 smo se z ladjo odpeljali na sloviti »The rock«, oziroma Alkatraz, kot se otok uradno imenuje. Tako ga je poimenoval nek španski raziskovalec. Dolga leta je Alkatraz služil kot vojaško oporišče in obrambna točka pred potencialnimi napadi z morja na mesto San Francisco. Že takrat je občasno služil kot zapor, predvsem za vojake, ki so hoteli dezertirati ali so drugače kršili vojaška pravila. Leta 1934 je vojska svoje zapornike prestavila in na tem mestu je začel delovati prvi državni najmočneje zavarovani zapor, kamor so zapirali najhujše zločince. Med njimi Al Capone,

Skozi zapor smo se odpravili z avdio vodičem (slušalke), kjer so nam približali življenje zapornikov ter predstavili pomembne dele zapora, znane zapornike in njihove poskuse pobegov. Zabeleženega ni nobenega uspešnega pobega. Res pa je, da so iz zapora pobegnili trije mehičani, katerih trupel niso našli. Tako se ne ve ali so preživeli ali utonili. Pobegnili so skozi luknjo v zidu, ki so jo z žlicami kopali eno leto. Tudi to luknjo smo si ogledali in nismo si čisto na jasnem, kako so se čez njo splazili. Luknja je res minimalna.

Leta 1963 je iz zapora odšel zadnji zapornik. Zapor so zaprli zaradi dragega vzdrževanja. Nekaj let pozneje so ga zavzeli še Indijanci, njihove zapise na stavbah smo si lahko ogledali še danes. Od leta 1972 pa je zapor odprt za oglede.

Ko poslušaš te zgodbe in se sprehajaš po celicah zapora te resnično spreleti srh. Tukaj si ne bi želeli ostati niti dneva, kaj šele več let. Zaporniki so imeli pravico do strehe nad glavo, hrane, oblačil in zdravstvene pomoči, vse ostalo so privilegiji.

Kolarji smo si danes privoščili še Korean BBQ. Zanimivo. Takoj smo bili postreženi z vročim koruznim čajem in juho. Malo zadrege s preveliko količino posode na mizi, smo hitro rešili. Hrana pa okusna, malo pekoča, predvsem Tadejeva bovla z neke vrste mesno-zelenjavne juhe. Na koncu bi skoraj pomivali posodo, če ne bi bilo Vančekov. Kartice namreč niso delale, bili pa smo brez gotovine.

Odpravili smo se na cesto 1, ki povezuje San Francisco in Los Angeles. Velik del te ceste poteka ob čudovitih klifih Tihega oceana. Tu je možno videti veliko morskega življenja, ptice, morske leve ter občasno tudi delfine in kite, ki pa jih seveda mi nismo ugledali. Majhni kraji ob cesti pa so poseljeni z lepimi, majhnimi, lesenimi hiškami. Kraji, kamor bi se človek še vrnil. Cesta velja za eno najlepših cest v ZDA, močno spominja na jadransko magistralo.

Ker se ne vdamo kar zlepa, smo se ustavili še ob svetilniku Pigeon, kjer je še ena točka od koder lahko vidimo malo večje morske prebivalce. Tudi tokrat nam ni uspelo, smo pa videli lobanjo in nekaj vretenc kita, ki jih imajo v parku. Pa tudi razgled je bil vreden postanka.

Glede na to, da smo se potepali ob Tihem oceanu, je bilo skoraj obvezno vanj namočiti tudi noge. Za kaj več je bilo premrzlo. Mogoče jutri. Ustavili smo se v manjšem mestecu Santa Cruz. Uživali smo v hoji po mivki in na robu valov oceana. Pogled pa nam je redno uhajal na zabaviščni park z zanimivimi atrakcijami. Živa jih je seveda želela preizkusiti, a ni imela kompanjona.

Zunaj se je začelo že mračiti, mi pa smo morali še po obvezne nakupe v Walmart in spat.

Spat? Kam pa? Ko smo prišli do motela, so naše sobe že oddali. Nismo spali v avtu. Poiskali smo drug motel in se tam dobro naspali.