Počasi sva se odpeljala do Asca od koder se vidi tudi najvišji vrh Korzike – Monte Cinto (2710 m). Korzika ima več kot 70 vrhov višjih od 2000 m. Pa zraven še cel kup obale, menda okrog 1000 km.
Narava je tu res čudovita, prav tako ceste. Sicer je res, da so predvsem v notranjosti ozke, ampak je vožnja po njih in ogled okolice pravi spektakel. Prevozila sva lep del notranjosti, se zapeljala čez prelaz, ki velja za središče Korzike in se kmalu spet znašla ob obali. Z vrha sva opazovala modrino in zalive. Vse se težko opiše z besedami, zato bodo slike povedale več.
Ob poti sva se ustavila še na kosilu, kjer je Tadej poskusil pašteto z divjega prašiča (upam, da ne iz tistih pujskov, ki so se brezskrbno sprehajali po in ob cesti), jaz pa omleto s kostanjem in različnimi siri. Zanimivi okusi.
Sama sem s težkim srcem gledala obalo in morje, ki me je vabilo. Uspelo mi je prepričati Tadeja, da sva slekla motoristično opravo in se namočila v sagonskem zalivu, malo pred glavnim mestom.
Seveda sva se ustavila tudi v glavnem mestu – Ajaccio. Poleg rojstne hiše Napoleona, sva užila tudi utrip mesta. Kljub temu, da sva brala, da glavno mesto ni ravno vredno ogleda, naju je očaralo. Predvsem stari mestni del, ki ponuja skrite kavarnice v ozkih ulicah.
Dan je kar prehitro minil in že sva bila na poti do prenočišča. Dva ovinka in že sva z obale v notranjosti na 500 m višine, v majhni vasici, kjer bova prespala.
