Z raziskovanjem Tokijskih ulic smo nadaljevali tudi danes. Povzpeli smo se tudi na eno izmed višjih zgradb, ki ponujajo iz 58. nadstropja lep razgled na ulice. Pot nas je pripeljala tudi nakupovalnega okrožja višjega cenovnega razreda Ginza, kjer pa smo lahko le spili kavico in uživali v razgledu na stavbe, ulice in avtomobile.
Zvečer, mimogrede tukaj se dan začne ob 4, ko je sonce že na nebu in konča ob 7, ko je že tema, nas je na vlaku ogovoril domačin in povedal, da je danes festival ognjemetov Itabashi. Domačini ga opazujejo v tradicionalnih oblačilih – Yukato. Še eno presenečenje – vse to se dogaja v našem, mirnem okrožju. Naenkrat je bil vlak do naše postaje čisto natrpan. Na izhodu s postaje pa sigurno več tisoč ljudi, ki so se vili po ulici. Kaj hočemo, bodimo ovce. S Tadejem sva šla z njimi – radovednost pač. Ko se je ulica malo odprla, pa dodatno presenečenje, ljudje so sedeli povsod, na cesti, ulici, ob nabrežju reke, se pogovarjali, jedli, pili in peli. Policija je zaprla cesto in usmerjala promet. Okrog naju pa samo ljudje. Vibracij in občutka ne moreš opisati. Pišejo, da pričakujejo okrog 520.000 ljudi in še naju 2, ki naju niso mogli predvideti. Natančno ob 7 zvečer pa prvi strel in prvi ognjemet. Med tem, ko sva prišla do reke sva ves čas opazovala neverjetno velike ognjemete.
Ognjemet se je nadaljeval celo uro, nato pa sva s Tadeje sklenila, da greva počasi proti našemu domu. Danes je zadnji večer, ko smo tukaj, zato je od domačinov res lepo, da se na tak način poslovijo, a mi moramo še spakirati. Celo pot naju je spremljal ognjemet, prenehal pa se ni niti, ko sva prišla domov. Bil je tako velik, da smo ga nekaj časa opazovali še s stopnic stanovanje. Danes je naše sicer res mirno okrožje postalo pravo mravljišče in verjetno bo noč pred nami glasna. Upam, da se bomo vsaj malo naspali.
