Danes je na vrsti Kyoto. Eno najstarejših območij na Japonskem, saj se je med 2. svetovno vojno kot eno izmed redkih mest skoraj v celoti ohranilo. Je pa bil v svoji zgodovini, večkrat poškodovan v drugih, bolj nacionalnih vojnah.
Prva točka, ki smo jo izbrali je bil bambusov gozd. Na odločitev ni vplivalo dejstvo, da je bilo zunaj krepko čez 30 °C, občutek pa vsaj 10 več, zraven pa še nekaj veš kot 50% vlaga. Odličen dan za sprehod.
Takoj, ko stopiš iz železniške postaje, zaznaš pridih turizma. Majhne, lepe, na pol lesene hiške imajo v svojih pritličnih prostorih majhne trgovinice s spominčki, hrano…. Pijača pa v avtomatih. Tudi gruča ljudi nakazuje na turistično znamenitost. Brez, da se pretirano ukvarjamo s potjo vemo kam moramo iti. Po nekaj sto metrih že zagledamo bambusov gozd in z veseljem se sprehodimo po senčni poti. V gozdu lahko, proti plačilu, vstopiš še v japonski vrt, ki ga je umetno zasadil nek njihov znani igralec, danes pa je tudi to ena od znamenitosti. Plačamo vstopnino in pogledamo še vrt. Kljub neznosni pripeki in dejstvu, da se vzpenjamo, se nismo predali. Res lep vrt, na vrhu pa odličen razgled na samo mesto. Na koncu pa so nas pogostili s pravim matcha čajem in »piškotom«. Čaj ni bil nič posebnega, nobenemu ni bil preveč všeč. Za »piškot« pa nismo sigurni ali je to res bil. Najprej smo mislili, da je sladkor in ga nekateri kar vrgli v čaj. Ni se stopil…. Ko smo opazovali sosednje goste, pa smo opazili, da drugi to pojedo kot piškot. No, pa smo ponovili še mi. Neopazno smo ga pobrali s čaja in pojedli. Ufff… nič dober okus. Ampak menda ni vljudno, da puščaš stvari.
Prijetno utrujeni in prepoteni do …. Smo odšli do naslednje točke Monkey Mountan, kjer živi več japonskih macaqu. Ob vznožju, ki ni bil čisto spodaj, nas je pri plačilu vstopnine prijazno opozoril napis, da potrebujem vodo in da je 20 minut hoje na hrib. Mi se ne damo, opice pač moramo videti, da ocenimo ali so te bolj prijazne od tistih na Tajskem. So! Ni bilo potrebno bežati pred njimi, mirno so se sprehajale med nami, mi pa smo jih opazovali. Malo njih, malo pa prečudovit razgled.
Ostal nam je še stari del Kyota. Ampak po preveliki količini hrane (poskusiti moramo malo vsega) na 10. nadstropju na eni lepših postaj – glavna postaja v Kyotu, smo se odločili, da bo za danes dovolj, da gremo proti domu in jutri nadaljujemo. Ker smo do sedaj samo hiteli po postajah, smo si danes eno od njih v Osaki podrobneje pogledali.
Še obvezni postanek v trgovini in nakup pijače (vode, da ne bo pomote😉) in zajtrka za jutri ter domov na zaslužen oddih. Za po poti je obvezen še posladek oz. sladoled. Ne boste verjeli – tukaj dobiš tudi sladoled z okusom fižola. Nič ne zamujate, če ga niste poskusili….
Danes smo naredili rekord – 15 kilometrov po vročini in največkrat v hrib. Bravo mi.
p.s.: japonski vlaki res nimajo zamud, ampak mi smo (že včeraj) enega čakali 10 minut zaradi zamude. Vse je mogoče.
