Od včeraj nam je ostalo še nekaj točk, ki smo si jih v Kyotu še želeli ogledati. Ker pa smo vsi zelo utrujeni od hoje, smo si danes želeli odpočiti in si noge namočiti v jezeru Biva. Žal so oblaki na nebu in vremenska napoved temu nasprotovali. Zaradi napovedanega dežja smo se odločili, da si poleg Kyota v popoldanskem času ogledamo še del Osake, v katerem še nismo bili.
Najprej smo se odpravili v Gion – najbolj znan predel, kjer še lahko vidiš gejše ali pa si sposodiš oblačila in obutev (neudobne lesene cokle) ter se sprehodiš po ozkih ulicah ter opazuješ tradicionalne lesene hiške – machiya. Da smo prišli do tja, smo uporabili tudi njihove buse in spoznali kaj pomeni gužva na avtobusu.
Na poti smo si ogledali nekaj templjev. Tudi budistični tempelj v spomin vsem padlim v vojnah na japonskem ozemlju.
Ker nas je zažela preganjati lakota, smo se odpravili proti Nishiki marketu. Ozka a dolga ulica ponuja nešteto trgovinic in manjših lokalov s hrano. Po zvočniku ves čas opozarjajo, da je hoja med hranjenjem in pitjem alkohola prepovedana. Torej se moraš postaviti nekam v kot ulice in pojesti, kar si si naročil. Le malo je namreč gostilnic, ki poleg hrane ponujajo tudi mizo in stol. Poskusili smo nekaj njihovih jedi (različne kose piščanca na palčki, jeguljo, sipo…) se še malo sprehodili in odšli na podzemno železnico s katero smo se popeljali do svetišča Fushimi Inari Taisha, ki je glavno svetišče, s katerim so povezani vsi ostali po državi (naj bi jih bilo okrog 30,000). Gre za goro, ki je ena izmed najbolj obiskanih v Kyotu, na kateri je polno manjših svetišč, ki so povezana z vrati Tori. Teh naj bi bilo na gori okrog 38.000. V svetišči pa častijo tudi lisice, zato jih je v obliki kipov seveda, ogromno.
Pozno popoldan smo se odpravili še v primorski del Osake, kjer smo si privoščili nekaj zabave. Popeljali smo se s velikim razglednim kolesom. Njegov premer je 113 m, celotna višina pa 123 m. Kolo ponuja neverjetno lep razgled na mesto Osaka in njeno okolico. Ker smo bili na kolesu zvečer, je bil razgled zaradi lučk še lepši. In ja, vsi smo šli gor, kljub malo potnim rokam nekaterih.
Pred odhodom domov še malo zabave v japonskih igralnicah, na vlak in proti domu. In na koncu smo občutili še japonske padavine. Popoldan smo si kupili pelerine, ampak pri tem nalivu nobena pelerina ni dovolj dobra. Premočeni do kože in resnično utrujeni smo le prispeli domov.
Jutri pa počitek, spanje in kopanje v jezeru. Smo želeli na morje, pa imajo japonci večino plaž med julijem in avgustom zaprtih za plavanje. Ta čas je namenjen praznovanju, grilanju in ognjemetom. Tam, kjer pa še lahko plavaš, pa imajo stroga pravila glede tatujev. Torej gremo na jezero in upamo, da se tam lahko kopamo. Nič ne piše drugače.
