Pred nami je nov dan, ponovno s temperaturami preko 30°C in tam nekje med 60 in 70% vlažnostjo.
Dan smo začeli v Jungang Marketu, tradicionalni tržnici Gangneung Jungang v zvezni državi Gangwon. Tržnica vključuje bližnje trgovine in prodajalce, ki so postavili trgovine vzdolž ulic in na ulicah. Na tržnici pa prodajajo skoraj vse, od oblačil, čevljev do različne hrane in začimb. Seveda je veliko morskih zadev, ki Tari niso ravno dišale, zato smo poskusili druge stvari, ki so izgledale okusno. Ne vemo kaj smo jedli, je bilo pa dobro. Poskusili smo nekaj različnih primerkov, tudi tokrat naleteli na sladki “krof” polnjen s fižolovo kremo, ampak to smo iz Azije že navajeni.
Od parkirišča do tržnice smo se sprehodili čez Skyroad – pokrito ulico s paneli, ki v večernih urah ponuja različne vizualne efekte. Ulico pa sestavlja ogromno trgovin, tudi veliko prostorov kjer so avtomati z igrami na srečo in tisti s katerimi lahko ujameš pliškota in ga odneseš domov. Seveda je bilo potrebno poskusiti, saj je imela Živa “tisti” filing, da bi danes lahko nekaj dobila. In seveda je, kar dva pliškota je uspela potegniti iz avtomata. Seveda vemo za koga so – Niko dobiš nekaj s Koreje.
Preden smo danes parkirali smo napolnili še T-money kartico, s katero menda lahko tudi plačaš parkirišča. Tokrat nas nič ne more presenetiti. Za plačilo smo imeli T-money, gotovino, prijazne korejce in še naše kartice, ki pa menda ne delujejo…. razen tukaj. Tukaj lahko plačaš le s kreditno kartico – nič nam ni več jasno.
Naslednji postanek smo imeli v vasi Jeonju Hanok v mestu Jeonju. V vasi je več kot 800 tradicionalnih korejskih hiš, imenovanih Hanok. Kljub vročini smo se sprehodili po ulicah, nato pa poiskali korejski Mc’Donalds za kosilo. Manjša a zanimiva ponudba. Cene nekoliko nižje kot pri nas. Pojedli smo se in se odpravili na današnji cilj – mesto Gwangju.
Ko smo se namestili v hotelu, kjer bomo prenočili naslednji dve noči, pa šok. Denarnice ni bilo nikjer. Takoj sem se spomnila, da sem jo odložila v Mc’Donaldsu na stol in jo najverjetneje tam pustila. A to je 100 km nazaj in kako naj vem ali je še tam. Na srečo je v hotelu receptorka govorila toliko angleško, da se je Gašper dogovoril da je poklicala v Mc’Donalds in izvedela, da me denarnica čaka tam. Ni preostalo drugega, kot da se usedem v avto in odpeljem nazaj. Tako sva z Živo prebili še dobri 2 uri in pol v avtu, da sem prišla do denarnice. v njej ni manjkal niti Won.
Potem je bil čas le še za spanje.
