Današnja noč je bila za vse štiri zelo naporna. V sobi od Gašperja in Tare je klima ružila celo noč, zato sta zaspala šele zgodaj zjutraj. Z Živo sva izklapljali in vklapljali klimo, ker je hladila na 17°C ali pa sploh ni. Tako sva mi dve trpeli na 17°C, Gašper in Tara pa na 27+°C. Odločite se kaj je boljše.
Slabša noč pa nam ni pokvarila dneva. Odločili smo se, da najprej obiščemo farmo lokvanjev, ki v tem času cvetijo. Kamorkoli smo se obrnili, povsod lokvanji. Nekateri že razcveteni, spet drugi tik pred tem. Seveda je okolica zahtevala čas za vse mogoče fotografije ter obvezno kavico (za mene) v prijetnem, predvsem hladnem ambientu.
Že je čas za kosilo in zelo bi se prileglo korejsko kosilo. Imeli smo resnično srečo. Za dobrih 17€ smo jedli kot veliki. Ramen, ramen s sirom, gimbap, tteokbokki in nek zrezek s sirom in omako. Bilo je neverjetno okusno in po sladoledu iz bližnje trgovine smo se počutili odlično.
Naslednja destinacija je bila najbolj zanimiva Gašperju. Žičnica (cabin car) Mokpo, ki nas je odpeljala iz mesta Makpo čez goro Yudalsan, nato pa prečka Mokpo in morje ter doseže otok Gohado. Pot v obe smeri, dolga 3,23 kilometra, traja približno 40 minut. Na voljo imaš navadno kabina ali pa takšno s steklenim dnom. Pač mi ne bi bili mi, če si ne bi privoščili “luksuza” in se odpeljali s stekleno. Gašperju je iz nekega čudnega razloga bilo bistveno bolj vroče kot nam. Očitno ta kabina na moške tako deluje – me ne moremo preveriti. Na obeh koncih so na voljo kavarne, restavracije in strešni vrtovi in poti za sprehajalce.
Seveda se ob današnjih temperaturah prileže sprehod, zato smo se odpravili najprej po 150 stopnicah, ki mimogrede zdravijo popotnike na vrh hriba od koder smo imeli res razgled na morje in sosednje hribe. Nato pa še čisto malo naprej (slabe pol ure hoje) do observatorija, ki je bil zgrajen tako, da spominja na tradicionalne bojne ladje dinastije Joseon. Observatorij je priljubljena lokacija zaradi čudovitih razgledov, ki jih ponuja na morje. Počitek in po isti poti nazaj do cable cara, avta in v hotel.
Pred počitkom, je bilo ‘potrebno raziskati še vsaj kakšen delček mesta Gwangju. Peš smo se odpravili v eno živahnejših ulic, ki slovi po različnih trgovinah. Malo smo se sprehodili po trgovinicah in kupili kakšno malenkost. Tokrat pa je tudi Tara dobila majhno darilce. Gašperju je iz avtomata uspelo potegniti pliškota za Taro.
Ponovno smo imeli srečo z večerjo. Slučajno smo naleteli na “kiosk”, kjer pripravljajo hrano, ki si jo lahko odneseš domov. Naročili smo naključne 3 vrste mesa in vse je bilo odlično. Smo si pa hrano odnesli v hotel. V Koreji je namreč jesti medtem, ko hodiš po ulicah žaljivo.
Še tole, danes je Živa še posebej ponosna na nas, saj ji je uspelo nas naučiti reči hvala in zdravo. Vsaj večino od nas.
