Zbudila sva se spočita in pripravljena na nove kilometre.
S polnima želodcema in čistima vizirjema sva se odpravila proti Republiki San Marino.
Stari, po mojem najlepši,del leži na vrhu hriba, s koder je prekrasen razgled. Majhne trgovinice, v ozkih uličicah, pa večinoma ponujajo torbice, pasove, orožje, spominke….
Tukaj bi lahko ostala tudi cel dan, vendar je pred nama še dolga pot (vsaj mislila sva tako).
Iz Riminija sva se po avtocesti odpravila do Ancone in občudovala morje na levi strani in stara obzidja in gradove na drugi strani.
Odločila sva se, da naprej potujeva še po stari cesti. Tank je bil počasi prazen in gorivo je bistveno cenej ob lokalnih cestah, kot na avtocesti.
S polnim tankom goriva pa v kraju Civitanova- prometna nesreča. To ni res, šele drugi dan sva tu.
V Italiji je stvar kočljiva, neprestano menjavanje strani pasu in boj za hitrejšo linijo je tu stalnica. Težava nastane, če je človek ravno na desni strani avtomobila, ko se šofer nenadoma odloči in zavije desno (ti pa v njegovem mrtvem kotu). Polomljena prestavna ročica oz. nožica in vzmet za naslon sopotnikove noge, malo potolčena plastika in nekaj barve na motociklu je rezultat dogodka. K temu pa je treba dodati 20 dag živcev, ki jih človek potrebuje, da z lokalci, ki še italijansko slabo znajo, uredi vse potrebno za ureditev dokumentacije in asistence.
Hvala bogu, sva midva popolnoma OK. Motor pa, ja, potreboval je vsaj zavarjeno prestavno ročico.
Hvala bogu za asistenco! Po 5 urah čakanja in 125 € !!!!!!!!! plačila, so italijanski serviserji uspeli zavarit ročico in midva sva lahko nadaljevala s potjo.
Ampak za vsakim dežjem posije sonce. Pristala sva na hribčku, nad Pescaro, s prelepim razgledom na mesto na eni strani in starim obzidjem na drugi strani
