Pravijo, da se po jutru dan pozna.
Zajtrk s francoskim roglijčkom in kapučino je ravno za lušte. Bo že dovolj za nekaj časa. Pred nama je bilo kar nekaj km vožnje po avtocesti, nato pa še nekaj po regionalki.
Sama se vožnje po avtocesti ne veselim, tole je pa bilo kar zanimivo.
Do Altamure je pot minila, kot bi mignil. Ves čas se je pokrajina spreminjala: morje, hribi, doline, stari gradovi na vrhu hribov, nasadi pomaranč in oljk, ob ograjah avtoceste pa cvetoči grmi oleandra.
Stari del mesta Almatura je, tako kot večina mest mimo katerih sva se peljala, visoko na hribu. Tukaj se je pokazala še ena prednost motorja; po teh ozkih ulicah sva brez težav manevrirala in si na hitro ogledala mestece.
Želodca sta se že oglašala, bil je čas za kosilo. Hmmm….
Kosilo sva jedla v eni izmed lepih, ozkih, betonskih ulic, sedeč na betonskih stopnicah, v rokah pa kruh, klobase in sir, ki sva jih kupila v marketu. Ja, Italijani imajo v času kosil restavracije zaprte- kdo pa tega ne ve? Bo pa večerja boljša.
Mesto je bilo res prelepo, ampak midva sva morala naprej proti naslednji točki – Matera. Za ta kraj pravijo, da je nedavno tega bil sramota Italije. Ljudje so tam živeli v jamah. Nastalo je pravo “mesto” jamskih hiš.
Kot sva se že navadila, tukaj nimajo najboljsih prometnih znakov, zato sva takoj vedela, da sama tja ne bova prišla. Tadej je za pomoč prosil prijaznega Italijana, ta naju je kar s skuterjem pospremil do lokacije. Ampak to je bila vožnja, ki je sama ne bom nikoli pozabila. Z vso brzino, med avti, levo, desno, v krožišče,…. Zdaj razumem zakaj je namignil, da naju raje pospremi, kot razlaga kje to je. V nekaj minutah smo bili kar nekaj km stran.
Slike te “sramote” žal ne prikažejo realno, tega se enostavno ne da opisati z besedami, to moraš videti. Skoraj se zdi nemogoče, da bi kdo pred kratkim živel takole.
Prenočišče sva danes rezervirala ob južni obali, v kraju Villapiana Lido. Nastanitev, potem pa večerja.
No, pa tudi danes ni šlo brez težav, ampak sva jih uspešno rešila, predvsem s pomočjo natakarice v bližnji gostilni, ki je edina znala približno angleščino in s pomočjo kolegov (hvala Bogo, dobiš za pijačo).
Kot pravi pregovor, zvečer ne more biti boljše, kot je bilo zjutraj – 2 koščka pize. Eh, bo pa jutri boljše. Sva pa za 3 pive, 1 Coca Colo in pico plačala 5€.
