Po vseh pretresih v zadnjih treh dneh in po včerajšnjem nočnem žuriranju v lokalnem bistroju:), sva si danes privoščila malo daljši spanec.
Mimogrede, bila sva v obmorskem kraju, tik ob plaži, nočnega življenja pa nič. Nekaj lokalov na plaži, vsi odprti in vsi prazni, nekaj 10 ljudi na ulici (rivi) in to je to. Tega sploh nisva navajena.
Današnji cilj sva imela- Etna, tako da sva lahko počasi nadaljevala s potjo. Do trajektnega pristanišča sva se peljala po avtocesti, ki je tudi tukaj zelo raznolika.
Tokrat sva dobila tudi spodobno kosilo.
Na trajekt in prvi pogled na Sicilijo.
Zgodaj popoldan sva prispela v kraj Zafferana, ob vznožju Etne. V načrtu nisva imela nič posebnega, zato sva se najprej odpočila, nato pa odšla pregledat kraj in pojest pico. Prehodila sva mestece in navdušeno opazovala razgled, ki se nama je ponujal. Žal pa s pico ni bilo nič, sva bila prehitra in morava počakati do 7.30 zvečer, ko se tukaj začne živeti.
Žal pa tudi danes ni vse, kot bi moglo biti. Tokrat nič slabega za naju, ampak za nekega domačina, po najini (moji) zaslugi. Med sprehodom po ulicah, so se nekako, še sama ne vem kako ali kje, v mojih rokah znašli ključi. Prepričana, da so ključi najine sobe, sem jih brez besed nosila s sabo. Pred vhodnimi vrati pa šok, oba sva imela ključe, samo Tadejevi pa so odpirali vrata. Šit, to pomeni, da nekdo danes ne bo mogel z avtom domov. Imava(imam) namreč tudi njegove ključe od avta. Najhujše je to, da ne vem kje sem jih dobila.
V glavnem, zvečer greva še enkrat poskusit, če dobiva pico. Jutri pa na skupaj 3350 m visoko Etno.
