Spala sva kot angelčka, vsaj jaz.
Mimogrede, včeraj zvečer sva našla lastnika ključev. Seveda naju je hotel prepričati, da ključi niso njegovi, ko je dobro pregledal žepe in ko si je opomogel po prvem šoku, se je v nedogled zahvaljeval, da sva jih prinesla nazaj. Sicilijanci kradejo? Haha, še sami se ne zavedajo, kdaj ostanejo brez ključev.
Po zajtrku sva se odpravila na Etno. Že prej sva bila seznanjena, da na glavni krater trenutno ne vozijo turistov, zato se bova mogla sprijazniti z ostalimi. Vožnja do kraterjev je prehitro minila. Narava zanimiva, skoraj do vasice v kateri sva spala je vidna sled lave. Ljudje pa tam živijo brez strahu pred novimi izbruhi.
Preden sva šla gor, je Tadej malo jamral, kako naju bo zeblo. Vroče nama res ni bilo, vendar v primerjavi z vsemi turisti v kratkih hlačah in majicah sva midva bila kar primerno oblečena. Na vrhu je pihal veter kot za stavo. Kljub vsemu sva si ogledala krater Silvester in nekaj manjših kraterjev v bližini. Ob prihodu sva imela krasen pogled na morje, vendar je že pred odhodom nastala oblačnost, vrh Etne se je skril in menda tako ostane kar nekaj časa.
Napravila sva še nekaj fotografij in odbrzela v dolino, do naslednjega mesteca – Pedara. Mesto sva si pogledala kar z motorja. Vulkanski prah prinese tudi do sem, kar se lepo vidi na fasadah hiš.
Pot naju je peljala do najvišje ležečega mesta na Siciliji (skoraj 1000 m nadmorske višine), Enna.
Mesto zgrajeno na hribu (tako, kot večina mest tukaj), razdeljeno na levi in desni del ter po Unesco zaščito. Na desnem delu je tudi grad Castello di Lombardia, z arabskim obzidjem, ki sva si ga z veseljem ogledala.
V Agrigentu sva imela rezerviran hotel, zato sva se z velikim veseljem odpravila do mesta.
Namestila sva se v hotelu. Verjetno je že nekaj časa preteklo od lepih dni za ta hotel. Ampak važno, da je čist in da ima posteljo.
Ker sva bila tukaj že hitro, sem vztrajala, da si ogledava še znamenitost, zaradi katere sva prišla, to je Valley of the Temples. Gre za ostanke templjev, ki bi naj bili največji, prosto stoječi zunanji ostanki grške arhitekture. Ja, tudi to je po Unescotovim varstvom. Če sva jih želela videti, pa sva morala malo pešačiti. 2 km v vsako smer. Tadej ni bil navdušen, ampak je zdržal.
Zvečer pa, terasa in pivo. Kaj hočeš lepšega. Se vidimo jutri.
