Pred nama je bila dolga pot do Pompejev. Vozila sva se po avtocesti A3, ki jo Google smatra za pravo znamenitost in kraj, ki ga moraš videti.
Menda se je njena gradnja začela pred petdesetimi leti in še danes, zaradi korupcij, ni končana (preverjeno). Na pol dokončani viadukti se dvigujejo čez gore visoko nad morjem, neosvetljeni tuneli pa puščajo vodo in na avtomobile baje včasih pade kos betona ali drugega gradbenega materiala (hvala bogu – nepreverjeno).
No, vsega tega prej nisem vedela. In ko sem na tiho preklinjala italijanske gradbince, kakšne viadukte delajo, mi je Tadej z umirjenim tonom rekel:”Ti viadukti se jim posedajo.” No, hvala. Pogledam naprej in pred mano sami viadukti.
Po par urni vožnji, po tej znamenitosti, sva prispela v Pompeje. Nastanila sva se in se odpravila na Vezuv. Tadej je strokovno razložil, da za obisk tako visoke “gore” (1279 m) potrebujeva dolga oblačila in primerno obutev (te itak nimava), zato sva sklenila, da greva na Vezuv v motorističnih oblačilih. Ko sva se pripeljala do zadnje možne točke, je bilo z vsemi turisti nekaj narobe. Vsi so imeli kratke hlače in kratke majice…. Tako se pa res ne moreš obleči, če greš tako visoko.
Vročina in hoja v hrib v najini opravi ne gresta najbolj skupaj. Ampak sva uspela.
Po nekaj minutni hoji v hrib sva prišla do kraterja. Kar z malo straho-spoštovanja pogledaš vanj, čeprav je nazadnje bruhal leta 1944 in trenutno ne pričakujejo novega izbruha. Sprehodila sva se še okoli kraterja, občudovala razgled, ki ga ponuja, naredila nekaj fotografij in ponosna, da sva osvojila ta vrh, počasi odšla v dolino.
Danes sva si želela ogledati še v letu 79 uničeno mesto Pompei, ki ga je Vezuv takrat zasul s 30 m vulkanskega prahu. Žal sva bila 13 minut prepozna. Tako bova morala ogled prestaviti na jutri.
Za večerjo sva si privoščila italijansko pico, ki mi je tokrat bila zelo všeč. Tadej pa je užival ob pogledu na prepolno krožišče in se čudil ter zgražal nad vozniki.
