Zjutraj sva že pred 9 uro čakala pred vhodom v Pompeje.
Sploh ne vem, kaj naj napišem. Človek enostavno ostane brez besed. Mogočne visoke stavbe, tlakovane ulice v katerih je še vidna sled, ki so jo naredili vozovi, sobe, trgovine, amfiteater, kurbišče (prav je napisano) in na koncu strah na obrazih ljudi, ki so izgubili življenja pod pepelom. Neverjetno doživetje. Lahko si resnično predstavljaš življenje ljudi tukaj.
Midva sva se kar izgubila.
“Znak, da so vsi vedeli kje so prostitutke.”
Ko sva končala ogled je bila ura že malo pred poldnevom. Morala sva naprej – Neapelj.
Do Neaplja sva potrebovala pol ure. Takoj, ko sva pripeljala iz avtoceste pa šok. Dvopasovnica, ampak 4 vrste avtomobilov, ki se ne premikajo nikamor. Zunaj čez 30°C, midva v polni opravi čakama v koloni, ki se ne premika. Hitro sva ugotovila, da to ne bo najboljše. Motor morava parkirat. Po kratkem čakanju na istem mestu v koloni sva obupala, Neaplja midva ne bova videla. Greva naprej v Rim.
Menda vse poti vodijo v Rim. 2X, ko me je Tadej do sedaj peljal v “Rim”, ni bila najboljša vožnja.
Ta je bila pa najhujša do sedaj. Vročina, vročina, vročina in strah pred tem, kaj naju čaka v Rimu. Predvsem o gužvi na cesti govorim.
Pa se je na koncu izkazalo, da sva vročino nekako prestala, gužve pa sploh ni bilo. Hura.
Tuš in malo počitka, nato pa raziskovanje rimskih ulic.
Mesto naju je pozitivno presenetilo. Konec popoldneva in nekaj večernih uric sva namenila raziskovanju ozkih ulic in obisku najpomembnejših znamenitosti. Tukaj res začutiš utrip mesta. Nekaj jih bo moralo počakati še na jutri. Ob pol 10 zvečer, ko sva se vračala v hotel, je bilo mesto že v soju luči, zaradi česar je bilo še lepše.
Angelski grad in most
Trg Navona
Fontana Di Trevi
V eni izmed ulic ob večerji in kozarčku rdečega.
Prespala bova v sobici, oddaljeni ulico od Vatikana.
Mimogrede, danes sva naredila rekord. Prehodila sva 14 km.
