Rim je bedel že ob sedmih zjutraj. Tega v Italiji res nisva bila navajena. Hitro sva pojedla in odšla proti vhodu v baziliko.
Malo pred 8 sva bila že pred baziliko. Tam pa tudi že gruča ljudi, ki so kot midva čakali na varnostni pregled pred vstopom. Ne morem verjet. Do sedaj pred 9 ni bilo nikogar nikjer, tukaj pa že gužva. Nič, počakala sva, sva bila še kar hitra. Za nama pa že nepregledna množica ljudi.
Pred samim vhodom še obvezno fotografiranje, saj notri ni dovoljeno.
Že se vozima po rimskih ulicah. Znamenitosti, ki sva jih še želela videti so kar oddaljene, midva pa želiva videti še marsikaj, zato sva se odpravila kar z motorjem. Na poti do koloseja je Tadej že brez težav vozil levo in desno, med avti in pred njimi, jaz pa sem bolj s težavo to spremljala. Ampak preživela sva.
Na slikah, kjer sem amfiteater do sedaj videla, je zgledal veliko manjši kot je v resnici. V svojem času je sprejel tudi do 50 000 obiskovalcev. Ogledala sva si se najdišča, ki jih izkopavajo in krenila proti Pisi.
Takoj, ko sva prestopila toskanska tla, se je pokrajina spremenila. Nasadi paradižnika, oljk, bale sena in vonj po…..borovcih in morju, ja pa tu in tam tudi po gnoju.
V Pisi te najprej pozdravijo pisane stavbe in mostovi čez reko. V samem centru pa slaven zvonik (poševni stolp) s stolnico. Sprehodila sva se po centru, pogledala stolnico in stolp z vseh strani (strašljivo). Mislim, da ni primerno vprašanje: “Kdaj bo padel?”, ampak stavek: “Ko bo padel …” Čeprav strokovnjaki pravijo, da ne bo.
Naprej pa malo težav s prometnimi znaki, ampak uspešen prihod v Firence, kjer spiva danes.
Po ustaljeni navadi sledi tuširanje, počitek, nato pa raziskovanje mesta v večernih urah.
Firence, glavno mesto dežele Toskana v Italiji. Leži ob reki Arno. V Firence se lahko, tako kot v večina drugih starih mestnih jeder, kaj hitro zaljubiš. Midva sva prehodila stari del in si ogledala nekatere znamenitosti: Firentinsko katedralo, ki je tretja največja cerkev na svetu, bazilika sv. Lorenza, s pokopanimi člani Medičejcev, market sv. Lorenza, kjer večinoma prodajajo spominke in usnjeno robo, palačo Vecchio in seveda most Vecchio, srednjeveški kamniti most na katerem so še vedno trgovine zgrajene skupaj z njim (sama sem prvič videla na tak način pozidan most) ter nekatere druge znamenitosti.
Nato pa sva iskala še samotne ulice brez turistov. Tudi tukaj so te zelo zanimive. Tako sva srečala gospoda, ki popravlja stare violine, učitelje kuhanja….
Pravijo, da moraš sladoled jesti prav v Firencah. Seveda sva ga preizkusila, resnično je dober, sicer pa za 5 €, kolikor je stala ena kepica, mora biti dober.
Danes sva večerjala v kitajski restavraciji. Tukaj sem jedla najboljše testenine v Italiji in tudi najbolj pekoče.
Hmmm, kaj naročiti?
Oba sva se s polnimi želodci odpravila proti najinemu prenočišču. V tem trenutku pa skozi odprto okno poslušava karaoke domačinov. Zabavno.
Pa CIAO do jutri!
