Preden smo se danes skregali, smo lep del dneva uživali skupaj. V Busanu pa smo si vzeli par minut zase, da smo pomirili razgrete strasti in malo zadihali.
Po zajtrku v hotelu smo se odpeljali do čajnih plantaž in muzeja zelenega čaja, ki je bil zgrajen z namenom ohranjanja korejske čajne kulture, ko se je v Koreji začela pojavljati kava. Prav zanimivo je potovati in raziskovati kraje, ki so turistično popularni, v tem času pa smo mi edini gostje. Naredili smo krog okrog plantaže čaja, odtrgali manjši listek in v tamkajšnji lokalni trgovinici kupili nekaj njihovih izdelkov. Trgovka je bila zelo prijazna, enako kot večina Korejcev.
Po poti do Busana smo slučajno odkrili še majhno vasičko z le nekaj hišami, kjer v blatu (ki nastane zaradi oseke morja) z majhnimi čolni ali surf deskami lovijo rakce, hobotnice in druge živali – v blatu, če nisem bila natančna. Žal tega nismo videli, saj smo tudi tukaj bili sami in dva ali trije domačini.
Za kosilo smo se odločili, da poiščemo restavracijo nekje na začetku Busana. Gašper je poiskal lokacijo in brez težav smo se pripeljali tja. Naročili smo hrano in če bomo jedli tako do konca potovanja bodo naše brbončice, jezik, požiralnik in še kaj skurjeni od pekočine. Res je bilo pekoče, vsaj za moj okus (ja, saj vem, da boste rekli, da je zame vse pekoče, ampak to je bilo res. So potrdili tudi ostali).
Čeprav smo že bili v Busanu, smo do prenočišča imeli še dobro uro vožnje. Vozili smo se čez ogromno mostov, tudi čez dvonadstropni ali diamantni most Gwangandaegyo, ki meri 7420 metrov in je drugi najdaljši v Koreji za mostom v Incheonu, čez katerega smo se peljali prvi dan, ko smo šli iz letališča. V ta most pa je leta 2019 trčila tudi ruska ladja in povzročila 5 metrsko luknjo v spodnjem delu.
Danes nas je malo skrbelo, če bomo našli parkirišče in prenočišče, ker smo vedeli, da spimo v eni izmed stolpnic v Busanu ob plaži Haeundae. Vse to smo z lahkoto našli. Imeli pa smo težavo pred tem. Vse nas je tiščalo lulat. Mi dva z Gašperjem res nisva mogla zdržat. Kaj lahko narediš sredi Busana, na 4-pasovnici sredi mesta, ko vidiš, da se promet res premika počasi in veš, da ne boš zdržal še zadnjih 10 minut? Nič. Ustaviš v križišču, zamenjaš voznika, da odpelje čez semafor in vključi vse 4 smernike, medtem pa že hitiš v obcestni park in … lulaš. Potem pa lažje nadaljuješ pot.
Po namestitvi pa ogled najbolj znane plaže in seveda (vsaj mislili smo tako) kopanje. Potem pa še eno presenečenje, kljub visokim temperaturam se nihče (res nihče) ne kopa. Kaj za vraga. Tara je slišala, da govorijo nekaj o tokovih. No, danes je kopanje odpadlo, mogoče pa jutri.
Danes smo le še oprali cunje, se malo sprehodili, odigrali Dutch in spat. Jutri pa nov dan.
