Danes je Gašper potrdil, da je 100% Tadejev sin.
Zjutraj se spravimo v avto. Dogovoriva se, da pri izhodu iz parkirišča pazi na levi steber, jaz grem ven in pazim na njegov desni steber… No, on pa mimo obeh, s polnim gasom v zadnji steber…. Hvala bogu imajo tukaj okoli stebrov nalepljeno neko plastiko in hvala bogu, da je plastika avta tako fleksibilna, da se na avtu pozna le zelo majhna praskica. Vse ostalo je na svojem mestu.
Po dobri uri vožnje smo danes prispeli v obmorsko mestece Pohang. Že po prvi vožnji čez mesto, nam je bilo resnično všeč. Zanimiva, razgibana ulica, ki spominja na mesteca (promenade) ob hrvaškem morju. Prvi postanek je bil Space Walk, ki se nahaja na vrhu hriba, parka Hwanho. V resnici gre za umetniško delo, ki ga je mestu Pohang podarilo lokalno podjetje POSCO, ki se ukvarja z industrijo jekla in ga v mestu ne moreš zgrešiti, ker ga vidiš od povsod. Vijugaste poti na skulpturi so dolge 333 metrov. Najvišja točka je vrh 360-stopinjske zanke. Vzpon po stopnicah je edinstveno doživetje. Ob rahlem vetriču se celotna konstrukcija malo ziblje. Kljub vsemu pa je vredno malo majavih tal, saj je pogled na mesto in plažo Youngildae s ptičje perspektive neprecenljiv. Zanimiva izkušnja.
Sprehodili smo se še po plaži ter mostu, ki se nahaja tik ob koncu plaže in ima lepo korejsko strukturo. V bližnji kavarni smo si privoščili počitek in pijačo, nato pa poiskali mesto, kje bomo danes jedli kosilo. Zaželeli smo si korejski BBQ in v drugem poskusu smo našli odprto restavracijo. Kosilo je bilo še boljše od zadnjič. Najedli smo se mesa, ki smo si ga tokrat spekli sami, ramna, ki je bil po besedah tistih, ki so ga jedli tako pekoč, kot še noben do sedaj in na koncu še juhico, ki je spominjala na našo govejo. Še govedina je bila v njej. S polnimi želodčki smo bili pripravljeni na delček korejske zgodovine.
Obiskali smo ROKS Pohang (PCC-756), korveta razreda Pohang mornarice Republike Koreje (za take kot sem jaz – gre za neke vrste vojaško bojno ladjo). Ladja je razstavljena in služi kot muzejska ladja v Pohangu, leta 2010 pa so na njenem krovu odprli spomenik ROKS Cheonan. No, o sami vojni, tej v kateri je sodelovala ta ladja in še vsemi ostalimi v katerih se je Koreja borila, nam je cel čas ogleda pripovedoval Gašper. Vem, da Gašperja obdobja različnih vojn zanimajo, ampak moram priznati, da niti približno nisem vedela, da pozna toliko stvari o zgodovini Koreje.
Pred odhodom nazaj v Daegu, smo se zapeljali še na najbolj vzhodni del Koreje. Zanj pravijo, da sonce v Koreji najprej vzide točno na tem mestu. Homigot se nahaja na skrajnem vzhodnem koncu korejskega polotoka. Po podatkih Korejskega inštituta za astronomijo in vesoljske znanosti je sončni vzhod v Homigotu 1. januarja ob 7:32 zjutraj, kar je najzgodnejši prvi sončni vzhod v Koreji vsako leto. Kraj ima lep trg in največjo znamenitost – Sangsaengova roka, dvodelna skulptura v obliki para rok. Gre za značilni simbol festivala sončnega vzhoda. Leva roka je na kopnem, desna pa v oceanu. Zgrajena je bila, da bi sporočala, da vsi ljudje živimo skupaj in si moramo pomagati. V korejščini je to Sangsaeng, kar pomeni sobivanje. Podstavek ploščadi je podoba sonca, njegova dva okrogla obroča pa se nanašata na harmonijo. Ti dve roki imata spominske simbole sprave in sobivanja (tega seveda nisem vedela, smo pa to prebrali).
Ker nas jutri čaka dolg dan (več o njem jutri), smo danes že zgodaj v posteljah (okrog 22).
