Zbudili smo se v vroče jutro (30°C). Naš plan je obiskati Palm Springs, nato pa čez Joshua Tree park do Seligmana.
Čez glavno ulico Palm Springa smo se na hitro sprehodili. Imen na ulici zvezd nismo ravno prepoznali, zato bomo poiskali še tiste v Los Angelesu. Trgovine so bile ob 9.30 še zaprte, jih odpirajo kasneje. Res pa je, da so nekatere bile odprte še včeraj (nedelja) do 11 zvečer.
Že smo bili pred vhodom v Joshua Park, ki je bil nekoč del Mojave desert. To se občuti še danes: nenehno sonce, zelo malo vode in temperature več kot 100°F (v stopinje si pretvorite sami) naredi okolico nepozabno. Joshua park je za nacionalni park proglasil že Franklin D. Roosevelt leta 1936. Letaki, ki smo jih dobili ob vstopu, so nas prijazno, s slikami in opisi obvestili o »domačih živalih« v tem parku. Ptice, kuščarji, koze, puščavske želve in najpomembnejše – puščavske klopotače. Kljub »strahu« pred srečanji z omenjenimi živimi bitji, smo morali narediti kakšno fotografijo, tudi malo stran od ceste. No, nobene od njih nismo srečali, se je pa pod avto skrila majhna »kengurujska podgana«, vsaj glede na slike v letaku, bi naj bila.
Neverjetna okolica, Joshua drevesa, kamni oz. skale različnih oblik, od tistih manjših do takšnih ogromnih. Res nepozabno.
Nato pa… cesta… 100 milj ravne ceste. Levo, desno nič. Pred nami pa cesta.
Seligman pa mesto duhov. Čas se je tukaj ustavil. Mesto naj bi bilo »mama« zgodovinske ceste Route 66. Stari avti, ki so razstavljeni ob cesti močno spominjajo na avtomobile iz risanke Strela McQueen. Verjetno so idejo dobila ravno nekje tukaj.
