Zadnji dan v Busanu smo želeli raziskati samo mesto ter javni potniški promet. Že včeraj smo si vsi kupili T – money kartico, ki deluje kot predplačniška kartica s katero lahko plačuješ tudi potniški promet.
Navaro (korejska super navigacija) pravi, da se do mesta Gamcheon pripelješ z avtobusom. Verjeli smo ji in sedli na avtobus za dobro uro, še enkrat prestopili in prispeli v kulturno vas Gamcheon, ki so jo ustanovili begunci iz korejske vojne, ki so si hiše zgradili v obliki stopnic ob vznožju obalne gore. Številne ulice, ki se vijejo skozi to skupnost, so živahno okrašene z freskami in skulpturami, ki so jih ustvarili prebivalci, hiške pa barvito obarvane. Sprehod po ulicah nam je dobro del. Še posebej, ko smo se vračali nazaj v hrib, po strmih stopnicah.
Nato pa ponovno na bus in do središča mesta, kjer nas je čakal nov pohodniški rekord. Prehodili smo mesto v samem jedru. Jagalchi tržnico, ki se nahaja ob obmorski cesti in je ena največjih tržnic z morskimi sadeži v Koreji, kjer prodajajo tako žive kot sušene ribe. Večina prodajalk rib je žensk, zato se prodajalke tukaj imenujejo Jagalchi Ajumeoni, kar v korejščini pomeni ženska srednjih let ali poročena ženska. Ta tržnica predstavlja Busan in je znana po vsej državi. Obiskovalci lahko na tržnici jedo sveže surove ribe.
Nato do BIFF ulice – Busansko moderno filmsko okrožje. Trg BIFF, je bil preurejen v kulturno turistično atrakcijo. 428 metrov dolga ulica, je bila razdeljena na »Zvezdno ulico« in »Festivalsko ulico«, vsako leto na predvečer festivala pa tukaj poteka »Otvoritev trga BIFF«. V zadnjih letih je trg zrasel v bolj kompleksno območje, ki poleg kinodvoran ponuja tudi trgovine in prostočasne objekte, kar je privabilo tudi nas, da smo si ogledali predvsem njihove prigrizke, nekaj pa jih tudi poskusili. Tukaj imajo vsi radi neke vrste žele, pa corn dog, dumplinge…
Malo naprej, na hribu stoji še ena znamenitost – Busan Tower, visok 120 metrov. Je ikoničen razgledni stolp, ki obiskovalcem ponuja panoramski razgled na pristanišče Busan in otok Yeongdo. Ponujajo pa tudi nagrado, če s skeniranjem QR kode odkriješ pravilno geslo. Seveda smo šli na lov za skeniranjem in geslo ugotovili, nato pa s povešenimi nosovi odšli, ko smo za nagrado dobili “le” majhno slikico po izbiri.
Čas za kosilo, ramen, zrezek s sirom in njihove priloge. Po kosilu še sladoled in glede na to, da vožnja nazaj traja 1 uro, čas, da si poiščemo prevoz “domov”.
Ker se v Busanu še nismo zares kopali (zaradi vetra), smo upali, da se nam to posreči danes. Pripravljeni za skok v morje, smo odhiteli na plažo. Spet varnostniki in kopanje ni dovoljeno. Varnostnik pravi, da zaradi vetrov in tokov. Bomo pač le namočili noge. Tara je bila zelo vesela, da je polno peska. Kot je rekla: “Kako fino, da je pesek, se bom spet lahko stuširala.” Kaj hočeš, z nami se lahko tušira le, ko je umazana od peska.
Jutri pa spet v avto in zamenjamo lokacijo.
